Al-Mustasim

al-Mustasim billah المستعصم بالله
Kalīfah Amir al-Mu'minin
Dinar, kovan med al-Mustasimovo vladavino
Kalif Abasidske dinastije
Vladanje	5. december 1242 – 20. februar 1258
Predhodnik	al-Mustansir I.
Naslednik	Položaj ukinjen al-Mustansir II.
Rojstvo	1213({{padleft:1213|4|0}}) Bagdad
Smrt	20. februar 1258 (star 45 let) Bagdad
Pokop	al-Mustasimova mošeja, Adhamija, Bagdad, Irak
Žena	Kurat al-Ajn Bab Bačir
Potomci	Abudul-Abas Ahmed Abul-Fadil Abd al-Rahman Abul-Manakib al-Mubarak Fatima Kadija Marjam Ajša Karima
Imena Abu Ahmed Abdalah ibn al-Mustansir al-Mustasim billah
Vladarska rodbina	Abasidska dinastija
Oče	al-Mustansir I.
Mati	Hadžir
Religija	sunitske islam
Poklic	politik, kalif

Abu Ahmed Abdalah ibn al-Mustansir billah (arabsko أبو أحمد عبد الله بن المستنصر بالله), bolj znan po svojem vladarskem imenu al-Mustasim billah (arabsko المستعصم بالله) je bil 37. in zadnji kalif Abasidske dinastiije, ki je vladala iz Bagdada, * 1213, † 20. februar 1258.

Biografija

Abu Ahmed Abdalah, bodoči kalif al-Mustasim, je bil sin abasidskega kalifa al-Mustansirja I. in njegove žene Hadžir. Rojen je bil leta 1213. Po očetovi smrti je konec leta 1242 nasledil abasidski prestol.

Znan je po svojem nasprotovanju vzponu sultanke Šadžar al-Dur na egiptovski prestol, zlasti zato, ker je bila ženska. Iz Bagdada je mamelukom v Egiptu poslal sporočilo, v katerem je zapisal: "Če nimate mož, nam povejte, da vam pošljemo svoje".

Večja grožnja kot mameluki so bili Mongoli, ki so pod Hulegujem zatrli vsakršen odpor v Transoksaniji in Horasanu. Kmalu zatem je Hulegu v letih 1255-1256 prisilil Abasidski kalifat, da mu je posodi svoje sile za njegov pohod proti regiji Alamut v današnjem Iranu.

Novica o umoru sultana al-Muazama Turanšaha in inavguraciji Šadžar al-Dur za sultanko je kmalu dosegla Sirijo. Mameluki so sirske emirje prosili, naj se ji poklonijo, vendar so to zavrnili, sultanov namestnik v al-Karaku pa se je Kairu odkrito uprl. Sirski emirji v Damasku so mesto sultana prepustili an-Nasirju Jusufu, ajubidskemu emirju Alepa, mameluki v Kairu pa so se na to odzvali z aretacijo emirjev, ki so bili zvesti Ajubidom. Poleg Ajubidov v Siriji je mameluško potezo v Siriji zavrnil tudi al-Mustasim in Šadžar ni priznal za sultanko. Kalifova zavrnitev je bila velik udarec za mameluke v Egiptu, saj je bil v času Ajubidov običaj, da je sultan lahko pridobil legitimnost le s priznanjem abasidskega kalifa. Mameluki so se zato odločili, da bodo za novega sultana postavili Iza al-Dina Ajbaka. Slednji se je poročil s Šadžar al-Dur, ki je nato abdicirala in mu prepustila prestol. Šadžar al-Dur je vladala le približno tri mesece, a sta se v tem kratkem času zgodila kar dva zelo pomembna dogodka: izgon kralja Ludvika IX. Francoskega z Egipta, ki je pomenil konec sedme križarske vojne in križarskih ambicij po osvojitvi vzhodnega sredozemskega bazena, ter konec dinastije Ajubidov in rojstvo mameluške države, ki je obstajala več kot dvesto petdeset let.

Da bi ugodil kalifu in si zagotovil njegovo priznanje, je Ajbak oznanil, da je zgolj predstavnik Abasidskega kalifa v Bagdadu. Mameluki so za sultana postavili al-Šarafa Muso al-Šarafa Muso, otroka ajubidskega porekla. Odločitev ni zadovoljila Ajubidov in med njimi je izbruhnil oborožen spopad. Al-Mustasim, zaskrbljen zaradi Mongolov, ki so plenili nedaleč od njegove prestolnice, je nazadnje spoznal, da je najbolje, da spor z mameluki reši na miren način. Vojaško močnejši mameluki so v pogajanjih, ki so sledila, dobili oblast nad južno Palestino, vključno z Gazo, Jeruzalemom in sirsko obalo. Mameluki s tem niso samo povečali svojega ozemlja, ampak so dobili tudi priznanje svoje vladavine.

Marco Polo je trdil, da je Hulegu (levo) zaprl al-Mustasima med njegove zaklade in ga izstradal do smrti; njegova trditev se na splošno šteje za nezgodovinsko.

Leta 1258 je Hulegu napadel Abasidski kalifat, ki je takrat obsegala le še Bagdad, njegovo neposredno okolico in južni Irak. Mongoli so napadli iz več smeri in oblegali Bagdad. Vse, ki so poskušali pobegniti iz mesta, so usmrtili. 10. februarja so mesto osvojili in ga izropali. Kmalu zatem so usmrtili tudi kalifa. Domneva se, da niso želeli preliti 'kraljeve krvi', zato so ga zavili v odejo in ga s konji poteptali do smrti. Pobili so tudi nekatere njegove sinove. Preživeli sin Abdul-Abas Ahmed je bil poslan kot ujetnik v Mongolijo. Mongolski zgodovinarji poročajo, da se je tam poročil in imel otroke.

V Potovanjih Marka Pola piše, da je Hulegu Kan našel velike kalifove zaklade. Ujetega kalifa je zaklenil v njegovo zakladnico brez hrane in vode, kjer je umrl. Zgodba zgodovinsko ni utemeljena.

Zapuščina

Grob abasidskega kalifa al-Mustasima v njegovi mošeji v Bagdadu, obnovljeni leta 2005

Al-Mustasim je vladal malo več kot petnajst let. Njegova smrt je zaznamovala konec kalifata kot politične in verske entitete. Mameluški sultani Egipta in Sirije so kasneje abasidskega princa imenovali za kalifa Kaira. On in kasnejši mameluški abasidski kalifi so bili marginalizirani in zgolj simbolični, brez posvetne moči in z malo verskega vpliva. Čeprav so naziv obdržali še približno 250 let, je bila njihova edina pomembna naloga ustoličevanje sultanov. Ko so Osmani leta 1517 osvojili Egipt, so kairskega kalifa al-Mutavakila III. premestili v Konstantinopel.

Vira

• al-Maqrizi (1997). al-Sulūk li-maʿrifat al-duwal wa-l-mulūk. DDārr al-Kutub.
• Ibn al-Furat; le Strange (1900). »The Death of the Last Abbasid Caliph, from the Vatican MS. of Ibn al-Furat«. Journal of the Royal Asiatic Society. 32: 293–300.

Al-Mustasim Abasidska dinastija Rojen: 1213 Umrl: 20. februar 1258
Sunitski muslimanski nazivi
Predhodnik:  al-Mustansir I.	Kalif islama 5. december 1242 – 20. februar 1258	Nezasedeno mongolsko opustošenje Bagdada Naslednji nosilec naziva al-Mustansir II.