Odprti kop - Pogled na ...: Ivan Grohar: Sejalec

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 04. december 2007, Vse oddaje

Naslednja: Prešernov spomenik v Ljubljani

Oktobra leta 1907 je bila med šestimi slikami, ki jih je Ivan Grohar poslal na tretjo razstavo slovenskih umetnikov v novem slovenskem kulturnem domu v Trstu, tudi še sveža slika, Sejalec. Predstava sama je imela auro kulturno politične manifestacije. Na prvi razstavi slovenskih impresionistov na domačih tleh po njihovem propadlem nastopu leta 1902 v Ljubljani, je poročevalec v Slovencu zapisal: " Ta slika mora zares postati najpopularnejša slika našega ljudstva ".
Podoba Sejalca, osebe iz Biblijske prilike, ima protomoderne korenine. Že v srednjeveških upodobitvah jo sicer lahko najdemo kot ilustracijo Kristusove prilike o sejalcu, Julki in dobrem semenu ali v okviru koledarskih upodobitev.

Vendar je mojstrovina Francoisa Mieta iz srede 19. stoletja inovacija, saj je slikar združil biblijsko snov in žanrsko upodobitev v formatu zgodovinske slike. Zgovornejše so interpretacije po Mietu ob koncu stoletja v delih Van Gogha, Avstrijca Eger- Lienza in Groharjevega vzornika, švicarsko- italijanskega slikarja Giovannija Segantinnija. Ti slikarji s konca stoletja so epsko podobo kmečkega dela povzdignili v univerzalni simbol in tudi v obliko domovinske identifikacije.

Prve upodobitve kmečkih del v 19. stoletju je k nam prinesel šele realizem s slikami Jožefa Petkovška.

Kot prve v iskanju simbolike pa štejemo na prelomu stoletja nastale Jakopičeve študije kmečkega dela na Mirju in tudi Grohajeve slike, na primer Grabljice.

Jakopič se je vrnil k tej snovi s študijem Sejalca okoli leta 1905 in s tem nedvomno vplival tudi na Groharja.

Zgodbo o nastanku Groharjeve slike je zapisal France Stele. Loški umetnostni zgodovinar Ante Gaber, njegova soproga in Grohar so se odpravili na sprehod od Škofje Loke k Svetemu Andreju. Pri mežnarju Župcu so pri Cerkvi počivali, pili jagodovec, gostitelj pa se je izgovoril, da mora iti sejat.

Ko je Grohar ugledal sejalca proti nebu, se je odločil, da bo postal snov njegove nove slike, rekoč: " Tega bom namalal ". Skupaj so se odločili, da bo v ozadju naslikal kozolec in škofjeloški hrib Kamnitnik. Grohar je nato nagovoril prijatelja Avgusta Bertolda, da mu je napravil fotografijo sejalca.
Ker ta ni imel sejalnice in mu kompozicija ni bila pogodu, je Ante Gaber sejalca še enkrat fotografiral. Od vseh fotografij se je ohranila samo Bertoldova, kasnejša Sinteza, postavljena na rob vasi Suha pri Škofji Loki.

Grohar se je s to sliko ukvarjal kar dve leti in samo ugibamo lahko, kaj mu je delalo toliko težav. Kaže, da vključevanje figure v krajino, tega namreč doslej v svoji lopatični tehniki še ni izpeljal. Vse njegove uspešne slike so namreč bile čiste krajine.

Nastajanje te slike se je začelo s trenutno inspiracijo, kot je bilo za Groharja značilno, a se je potem Grohar nanjo s fotografijami temeljito pripravil in jo razvil v svojo največjo in v eno največjih slovenskih slik sploh. Sejalca je postavil na polje, razčlenjeno s secesijsko napetimi pasovi njiv, v dinamičnem gibanju v prostor in nazaj proti površini slike. Prizorišče se dvigne v vzpetino s skalno steno kamnoloma na Kamnitniku. Nad horizontom, ki ga komaj zaznamo, je ozek pas neba. S postavitvijo sejalca v sredino in razmerjem figure v formatu, je poudaril njegovo monumentalnost ter jo podložil z dogovorjenim kozolcem v ozadju. Površino je poenotil v slehernem kvadratnem centimetru z enakomernimi kratkimi nanosi barve. Postopek enakomernega in ritmiziranega polaganja barve na platno, je prispodoba samega sejalčevega dela.

Sejalec je postavljen v naravo, v sredo krajine, ki jo označuje kozolec kot slovensko krajino in sejalca kot slovenskega sejalca. Slovenski impresionisti so se uveljavili predvsem s krajinami, saj je Jakopičevo prepričanje, da je mogoče v krajini ustvariti prepoznavno, moderno sliko, potrdila dunajska kritika ob razstavi pri Mitkeju leta 1904, povzela pa jo je tudi domača, napredna kritika s Cankarjem in Zupančičem in kasneje tudi javnost, ki je sprejela slovenske impresioniste kot novo, nacionalno umetniško elito. Sejalec je omogočil popolno priznanje nove elite, saj se je navezoval na slovenski nacionalni mit, ki so ga kultivirali slovenski intelektualci že v drugi polovici 19. stoletja in na dejanski duhovni kontekst prehoda ruralne tradicije v urbano kulturo. Nobena upodobitev slovenskega ljudstva dotlej ni bila tako vsestransko prepričljiva, celo folkloristične podobe sodobnikov Vesnanov ne.

Slovenski kmet je nosilec nacionalnega preživetja, ki je ohranil slovenski jezik, saj družbenih in intelektualnih elit stoletja ni bilo.

Tudi to pot seveda ni šlo brez kritičnih pripomb, zato se je Grohar te snovi spet lotil, a na zelo drugačen način. Poudarjeno pokončni format kompozicije po Mietu je obdal z močnim, obliko gotskega okna povzemajočim okvirjem. Sejalca je spet izčistil v univerzalni simbol. S te slike lahko razberemo, kaj je bilo v očeh kritične javnosti narobe s prvo različico. Zgodba o nastanku nam pri tem pomaga. Setev je bila še v 2. polovici 20. stoletja v vseh slovenskih deželah posvečeno dejanje, povezano s številnimi simbolnimi dejanji in molitvami pred začetkom setve. Župec pa je skočil sejat med enim in drugim šilcem jagodovca.

Sporočilo te prve Groharjeve slike Sejalca je mnogoplastno. Od impresije se prek simbolnih pomenov posvečenosti dela in z delom zagotovljene prihodnosti dvigne v identifikacijo človeka in pokrajine. Namesto zgodovinskih osebnosti in velikih dogodkov, tu v ospredje stopita Sejalec, kot označevalec kolektivnega subjekta in pokrajina v pomenu domovine. Slika Sejalca je tako naša velika moderna, a hkrati tudi slovenska zgodovinska slika.

Prejšnja: Jožef Tominc: Portret očeta

Naslednja: Prešernov spomenik v Ljubljani

Aug	SEP	Oct
	05
2011	2012	2013

oglasno sporočilo

Moj RTV

Pogled na ...: Ivan Grohar: Sejalec