Pojdi na vsebino

Likud

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Likud – Nacionalno liberalno gibanje

הליכוד – תנועה לאומית ליברלית‎
PredsedujočiBenjamin Netanjahu
UstanoviteljMenahem Begin
Ustanovljena1973 (zavezništvo)
1988 (enotna stranka)
Združena zGahal (Herut in Liberalna stranka), Svobodni center, Nacionalna lista in Gibanje za veliki Izrael
SedežMecudat Ze'ev
38 cesta kralja Jurija
Tel Aviv, Izrael
PodmladekPodmladek Likuda
Članstvo (2012)125.000
Ideologija
Politična pozicijaDesnica[21]
Evropska pripadnostStranka ECR (globalna partnerica)[22]
Patriots.eu (opazovalka)[23]
Mednarodna pripadnostMednarodna demokratska zveza[24]
Barva     Modra
Kneset
32 / 120
Most MKs48 (1981)
Volilni simbol
מחל‎
م‌ح‌ل‎
[25]
Strankarska zastava
Image
Spletno mesto
www.likud.org.il/en/ Uredite to na Wikipodatkih

Likud (hebrejsko הַלִּיכּוּד, latinizirano: HaLikud, dob. »Konsolidacija«), uradno znan kot Likud – Nacionalno liberalno gibanje (hebrejsko הַלִּיכּוּד – תנועה לאומית ליברלית, latinizirano: HaLikud – Tnu'ah Leumit Liberalit) je ena glavnih desničarskih političnih strank v Izraelu.[26][27][28]

Likud sta leta 1973 ustanovila Menahem Begin in Ariel Šaron kot politično zavezništvo med več desno usmerjenimi strankami. Stranka je zlasti po letu 1977 pomembno vplivala na izraelsko politiko, ko je zmagala na volitvah in prekinila dolgoletno vladavino levega bloka ter postala prva desna stranka v zgodovini Izraela, ki je na volitvah prejela največ glasov.[29] Likud je na oblasti ostal skozi skoraj vsa 80. leta 20. stoletja, leta 1992 pa je stranka izgubila volitve v Kneset, izraelski parlament. Leta 1996 je premierski kandidat Likuda Benjamin Netanjahu zmagal na volitvah, ki so sledile umoru Jicaka Rabina, in dobil nalogo sestaviti vlado. Netanjahujeva vlada je razpadla po glasovanju o nezaupnici, čemur so sledile volitve 1999, na katerih je Likud izgubil oblast v korist koalicije En Izrael, ki jo je vodil Ehud Barak.

Leta 2001 je Ariel Šaron, ki je po volitvah leta 1999 zamenjal Netanjahuja, premagal Baraka na volitvah, ki jih je razpisal premier po svojem odstopu. Po prepričljivi zmagi na volitvah leta 2003 je Likud doživel razkol leta 2005, ko je Šaron odšel in ustanovil stranko Kadima. To je povzročilo, da je Likud na volitvah leta 2006 padel na četrto mesto in izgubil 28 sedežev v Knesetu. Po volitvah leta 2009 je Likud pridobil 15 sedežev in z Netanjahujem, ki je ponovno prevzel nadzor nad stranko, oblikoval koalicijo z desničarskimi strankami Israel Bejtejnu in Šas, da bi prevzel nadzor nad vlado Kadime, ki je sicer osvojila relativno večino, vendar ne absolutno. Netanjahu je od tedaj pa vse do leta 2021 zasedal mesto predsednika vlade. Likud je bil vodilni po številu glasov na vseh volitvah od leta 2009 do aprila 2019, ko je Likud dosegel enak rezultat kot Modro-bela koalicija,[30] in septembra 2019, ko je Modro-bela koalicija osvojila en sedež več kot Likud.[31] Likud je osvojil največ sedežev na volitvah leta 2020[32] in 2021, vendar je bil Netanjahu junija 2021 odstranjen z oblasti s strani koalicije, ki sta jo vodila Jair Lapid in Naftali Benet.[33][34] Po zmagi na volitvah leta 2022 se je vrnil na položaj predsednika vlade.[35]

Ideologija

[uredi | uredi kodo]

Likud zagovarja konservativno nacionalno politiko, prosti trg in močno nacionalno varnost. Zgodovinsko temelji na revizionističnem sionizmu, vendar danes vključuje širok spekter desno usmerjenih pogledov – od trdih nacionalistov do gospodarskih liberalcev.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev in vodstvo Menahema Begina

[uredi | uredi kodo]

Stranka Likud je bila ustanovljena 13. septembra 1973 kot sekularno politično zavezništvo[36][37] več desničarskih strank: Herut, Liberalna stranka, Svobodni center, Nacionalna lista in Gibanje za večji Izrael. Glavna stranka znotraj zavezništva je bila Herut, ki je leta 1948 izšla iz preddržavne podzemne organizacije Irgun. Herut je bil že pred tem v zavezništvu z liberalci kot je zavezdništvo Gahal (1965–1973). Ime »Likud« pomeni »konsolidacija«, saj je predstavljal združevanje izraelske desnice.[38] Do leta 1988 je Likud deloval kot politična koalicija, nato pa so se stranke formalno združile v enotno stranko z istim imenom.[39]

Likud je v svojem prvem volilnem nastopu leta 1973 osvojil 39 sedežev in zmanjšal prednost levega bloka Alignment. Na zgodovinskih volitvah leta 1977 je osvojil 43 sedežev, kar je bilo prvič, da je desničarska stranka premagala levi blok in oblikovala vlado. Menahem Begin je postal predsednik vlade in oblikoval koalicijo z verskimi strankami, kar je končalo desetletja levičarske vladavine.[40] Od ustanovitve leta 1973 je Likud užival veliko podporo delavskega razreda sefardskih Judov.[41]

Na prvih volitvah je Likud osvojil 39 sedežev, s čimer je zmanjšal prednost HaMa'araha na 12 sedežev.[42] Stranka je na volitvah leta 1977 osvojila 43 sedežev, s čimer je za 11 sedežev prehitela HaMa'arah. Menahem Begin je s podporo verskih strank oblikoval vlado, s čimer je levico prvič od osamosvojitve potisnil v opozicijo.[43] Begin, nekdanji vodja paravojaške organizacije Irgun,[44] je leta 1978 podpisal sporazuma iz Camp Davida[45] in leta 1979 mirovni sporazum med Egiptom in Izraelom.[46] Na volitvah leta 1981 je Likud osvojil 48 sedežev, vendar je oblikoval ožjo vlado kot leta 1977.[47]

Likud je že dolgo ohlapna zveza politikov, ki se zavzemajo za različne in včasih nasprotujoče si politične usmeritve in ideologije.[48][49] Volitve leta 1981 so poudarile razlike med populističnim krilom Likuda, ki ga je vodil David Levi iz Heruta, in liberalnim krilom,[50] ki je zastopalo politični program sekularne buržoazije.[49]

Vodstvo Jicaka Šamirja in prvi mandat Netanjahuja

[uredi | uredi kodo]
Image
Likudov ustanovitelj Menahem Begin

28. avgusta 1983 je Menahem Begin napovedal, da namerava odstopiti s položaja predsednika vlade.[51] Nadomestil ga je Jicak Šamir, nekdanji poveljnik podzemne organizacije Lehi, ki je na volitvah za vodjo stranke, ki jih je organiziral centralni odbor stranke Herut, premagal podpredsednika vlade Davida Levija.[52][53] Šamir je veljal za zagrizenega nasprotnika sporazumov iz Camp Davida in umika Izraela iz južnega Libanona.[54] Stranka je na volitvah leta 1984 osvojila 41 sedežev, kar je bilo manj od 44 sedežev, ki jih je osvojila HaMa'arah. Kljub temu HaMa'arah ni uspela sama sestaviti vlade, zato je bila oblikovana rotacijska vlada, ki sta jo skupaj vodili HaMa'arah in Likud. Šimon Peres je postal predsednik vlade, Šamir pa zunanji minister.[55] Oktobra 1986 sta si izmenjala položaja.[56] Likud je zmagal na volitvah leta 1988 in premagal HaMa'arah z enim sedežem razlike. Obe stranki sta oblikovali novo vlado, v kateri je Šamir brez rotacije opravljal funkcijo predsednika vlade.[57] Leta 1990 se je Peres umaknil iz vlade in uspešno vodil glasovanje o nezaupnici proti njej,[58] kar je postalo znano pod imenom umazana poteza. Šamir je oblikoval novo vlado z desničarskimi strankami, ki je vladala do volitev leta 1992, na katerih je Likud premagala Laburistična stranka Jicaka Rabina.[59]

Shamir je kot vodja Likuda odstopil po porazu na volitvah marca 1993.[60] Da bi ga nadomestili, je stranka organizirala prve primarne volitve,[61] na katerih je nekdanji veleposlanik Združenih narodov Benjamin Netanjahu[62] premagal Davida Levija, Benija Begina in Mošeja Kacava ter postal vodja opozicije.[63] Leta 1995, po umoru Jicaka Rabina, se je Šimon Peres, njegov začasni naslednik, odločil razpisati predčasne volitve, da bi vladi dal mandat za nadaljevanje mirovnega procesa.[64] Volitve so potekale maja 1996 in vključevale neposredno glasovanje za predsednika vlade, na katerih je Netanjahu z majhno prednostjo premagal Peresa in postal novi predsednik vlade.[65]

Image
Logotip liste Likud-Comet iz volitev leta 1996

Leta 1998 je Netanjahu v Memorandumu pri reki Wye privolil v odstopitev ozemlja, kar je pripeljalo do tega, da so se nekateri poslanci Likuda, na čelu z Benijem Beginom (sinom Menachema Begina), Michaelom Kleinerjem in Davidom Re'emom, odcepili in ustanovili novo stranko z imenom Herut – Nacionalno gibanje. Novo stranko je podprl Jicak Šamir, ki je izrazil razočaranje nad Netanjahujevim vodstvom.[66][67] Po umiku preostalih partnerjev se je Netanjahujeva koalicija decembra 1998 razpadla, kar je pripeljalo do volitev leta 1999,[68] na katerih je Ehud Barak iz laburistične stranke premagal Netanjahuja s programom, ki je spodbujal rešitev vprašanj končnega statusa. Po porazu je Netanjahu odstopil kot vodja Likuda.[69] Septembra istega leta je nekdanji minister za obrambo Ariel Šaron zmagal na volitvah za vodjo stranke premagal jeruzalemskega župana Ehuda Olmerta in nekdanjega ministra za finance Meira Šetrita in tako nadomestil Netanjahuja.[70][71]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑
    • Bueno de Mesquita, Bruce (2013). Principles of International Politics. SAGE. str. 69.
    • Utter, Glenn (2004). Conservative Christians and Political Participation. ABC-CLIO. str. 29.
    • El-Gendy, Karim (2018). The Process of Israeli Decision Making. Al-Zaytouna Centre. str. 192.
    • Neack, Laura (2018). Studying Foreign Policy Comparatively. Rowman & Littlefield Publishers. str. 43. ISBN 978-1-5381-0963-2.
    • The Middle East: From Transition to Development. Brill. 2022. str. 64. ISBN 978-90-04-47667-7.
  2. ↑ Watzal, Ludwig (1999). Peace Enemies The Past and Present Conflict Between Israel and Palestine. PASSIA. str. 28.
  3. ↑ Grübel, Monika (1997). Judaism. Barron's. str. 191. ISBN 978-0-7641-0051-2.
  4. ↑ »Israel: Cracks in the Facade«. Rosa Luxemburg Stiftung. 23. januar 2023. Arhivirano iz spletišča dne 30. januarja 2023. Pridobljeno 7. decembra 2023. Benjamin Netanyahu's national-conservative party Likud
  5. ↑ [2][3][4]
  6. ↑ »Israel election: Who are the key candidates?«. BBC News. 14. marec 2015. Arhivirano iz spletišča dne 20. septembra 2019. Pridobljeno 3. septembra 2022.
  7. ↑
    • Shafir, Gershon (2002). Being Israeli: The Dynamics of Multiple Citizenship. Cambridge University Press. str. 30.
    • Moghadam, Valentine (2020). Globalization and Social Movements. Rowman & Littlefield. str. 201.
    • Langford, Barry (2017). All Together Now. Biteback Publishing. Netanyahu, leader of the right-wing populist party Likud, ran for re-election
  8. ↑ »Guide to Israel's political parties«. BBC News. 21. januar 2013. Arhivirano iz spletišča dne 8. aprila 2019. Pridobljeno 28. junija 2015.
  9. ↑ Amnon Rapoport (1990). Experimental Studies of Interactive Decisions. Kluwer Academic. str. 413. ISBN 978-0-7923-0685-6. Likud is a liberal-conservative party that gains much of its support from the lower and middle classes, and promotes free enterprise, nationalism, and expansionism.
  10. ↑ Joel Greenberg (22. november 1998). »The World: Pursuing Peace; Netanyahu and His Party Turn Away from 'Greater Israel'«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 14. decembra 2019. Pridobljeno 30. junija 2015. Likud, despite defections, had joined Labor in accepting the inevitability of territorial compromise.... Revolutionary as it may seem, Likud's abandonment of its maximalist vision has in fact been evolving for years.
  11. ↑ Ethan Bronner (20. februar 2009). »Netanyahu, Once Hawkish, Now Touts Pragmatism«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 19. maja 2019. Pridobljeno 30. junija 2015. Likud as a party has made a major transformation in the last 15 years from being rigidly committed to retaining all the land of Israel to looking pragmatically at how to retain for Israel defensible borders in a very uncertain Middle East....
  12. ↑ [10][11]
  13. ↑ Karsh, Efraim (2013). Israel: The First Hundred Years: Politics and Society since 1948. Zv. 3. Routledge. str. 141. ISBN 978-1-135-26278-5. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2024. Pridobljeno 3. septembra 2022.
  14. ↑ »Likud – political party, Israel«. Britannica.com. Arhivirano iz spletišča dne 26. avgusta 2017. Pridobljeno 5. novembra 2017.|»Guide to Israel's political parties«. Bbc.com. 4. november 2017. Arhivirano iz spletišča dne 8. aprila 2019. Pridobljeno 5. novembra 2017.
  15. ↑ Ishaan Tharoor (14. marec 2015). »A guide to the political parties battling for Israel's future«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 1. julija 2015. Pridobljeno 28. junija 2015.
  16. ↑ »Israel: New Netanyahu government vows to expand settlements«. Deutsche Welle. 28. december 2022. Arhivirano iz spletišča dne 10. marca 2023. Pridobljeno 19. marca 2023. Benjamin Netanyahu's right-wing Likud Party announced its key policy priorities for the new Israeli government on Wednesday, with settlement expansion at the top of the list.
  17. ↑ »Israel chooses Knesset speaker as forming new government looms«. Al Jazeera. 13. december 2022. Arhivirano iz spletišča dne 29. marca 2023. Pridobljeno 19. marca 2023. Yariv Levin, a senior member of Netanyahu's right-wing Likud party, was chosen on Tuesday to replace Mickey Levy.
  18. ↑ »Benjamin Netanyahu Fast Facts«. CNN. 29. december 2022. Arhivirano iz spletišča dne 17. marca 2023. Pridobljeno 19. marca 2023. Leader of the right-wing Likud Party.
  19. ↑ »With most votes now counted, Netanyahu seems poised to return as Israel's leader«. NPR. 2. november 2022. Arhivirano iz spletišča dne 2. novembra 2022. Pridobljeno 19. marca 2023. His right-wing Likud Party is the clear frontrunner. His main ally, the far-right Religious Zionism party, made historic gains in Tuesday's vote,
  20. ↑ »Senior member of Netanyahu's party breaks away as Israeli election beckons«. Reuters. 9. december 2020. Arhivirano iz spletišča dne 29. marca 2023. Pridobljeno 19. marca 2023. A prominent rival of Prime Minister Benjamin Netanyahu in the right-wing Likud party announced on Tuesday a breakaway bid aimed at defeating the Israeli leader in a looming early national election.,
  21. ↑ [13][14][15][16][17][18][19][20]
  22. ↑ Member parties Arhivirano 12 October 2017 na Wayback Machine. European Conservatives and Reformists Party
  23. ↑ »"Ist uns bewusst" – FPÖ-Chef Kickl teilt jetzt aus«. heute.at (v avstrijski nemščini). 8. februar 2024. Arhivirano iz spletišča dne 9. februarja 2025. Pridobljeno 8. februarja 2024.
  24. ↑ International Democracy Union (1. februar 2018). »Members | International Democracy Union Member Parties« (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 23. aprila 2018. Pridobljeno 20. julija 2024.
  25. ↑ »הליכוד בהנהגת בנימין נתניהו לראשות הממשלה«. Central Election Committee for the Knesset. Arhivirano iz spletišča dne 1. junija 2021. Pridobljeno 14. junija 2021.
  26. ↑ Galanti, S. B.-R.; Aaronson, W. E.; Schnell, I. (2001). »Power and changes in the balance between ideology and pragmatism in the right wing Likud Party«. GeoJournal. 53 (3): 263–272. Bibcode:2001GeoJo..53..263B. doi:10.1023/A:1019585912714. ISSN 0343-2521. JSTOR 41147612. S2CID 146442369.
  27. ↑ Baskin, Judith Reesa, ur. (2010). The Cambridge Dictionary of Judaism and Jewish Culture. Cambridge University Press. str. 304. ISBN 978-0-521-82597-9. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2024. Pridobljeno 30. junija 2015. To overcome Labor Party dominance, the bulk of center-right parties formed Likud.... In the early twenty-first century, Likud remains a major factor in the center-right political bloc.
  28. ↑ David Seddon, ur. (2013). A Political and Economic Dictionary of the Middle East. Taylor & Francis. ISBN 978-1-135-35561-6. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2023. Pridobljeno 19. marca 2023. Likud is centre-right, strongly nationalistic and assertive in foreign policy.
  29. ↑ Bsisu, Naji (Spring 2012). »Israeli Domestic Politics and the War in Lebanon« (PDF). Lights: The MESSA Journal. 1 (3). University of Chicago: 29–38. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 1. avgusta 2013. Pridobljeno 23. marca 2013.
  30. ↑ Benjamin Kerstein (10. april 2019). »Israeli Elections Results: Likud Tied With Blue and White, But Right-Wing Bloc Remains Larger, Handing Netanyahu the Victory«. Algemeiner Journal. Arhivirano iz spletišča dne 25. septembra 2019. Pridobljeno 24. septembra 2019.
  31. ↑ Staff writer (24. september 2019). »Likud wins extra seat at expense of UTJ as election committee adjusts results«. The Times of Israel. Arhivirano iz spletišča dne 25. septembra 2019. Pridobljeno 24. septembra 2019.
  32. ↑ »Final Election Results: Netanyahu Bloc Short of Majority With 58 Seats«. Haaretz (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 24. marca 2023. Pridobljeno 17. februarja 2023.
  33. ↑ »Netanyahu: A shrewd leader who reshaped Israel«. BBC News (v britanski angleščini). 13. junij 2021. Arhivirano iz spletišča dne 17. februarja 2023. Pridobljeno 17. februarja 2023.
  34. ↑ »Naftali Bennett: The rise of Israel's new PM«. BBC News (v britanski angleščini). 31. maj 2021. Pridobljeno 17. februarja 2023.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: opuščena arhivska storitev (povezava)
  35. ↑ Williams, Dan (29. december 2022). »Israel's Netanyahu returns with hard-right cabinet set to expand settlements«. Reuters (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 17. februarja 2023. Pridobljeno 17. februarja 2023.
  36. ↑ Rabinovich, Itamar; Reinharz, Jehuda, ur. (2008). Israel in the Middle East: Documents and Readings on Society, Politics, and Foreign Relations, Pre-1948 to the Present. Brandeis University Press. str. 462.
  37. ↑ אמנת הליכוד נחתמה סופית. National Library of Israel (v hebrejščini). 14. september 1973. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2022. Pridobljeno 17. oktobra 2022.
  38. ↑ »Likud«. Knesset. Arhivirano iz spletišča dne 4. junija 2011. Pridobljeno 12. februarja 2011.
  39. ↑ »הליכוד«. Israel Democracy Institute (v hebrejščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2022. Pridobljeno 18. oktobra 2022.
  40. ↑ »History of the Movement - The Likud Party«. www.likud.org.il. Pridobljeno 7. julija 2025.
  41. ↑ Peled, Yoav (2001). »Roar of the Lion: Shas and the Challenge to Israeli Identity«. Israel Studies Bulletin. 16 (2): 9. ISSN 1065-7711. JSTOR 41805449.
  42. ↑ Kaufman, Karen (28. marec 2019). »The Parties in Israel's 2019 Parliamentary Election«. Tony Blair Institute for Global Change. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. avgusta 2020. Likud was founded as a secular, centre-right party.
  43. ↑ Kerstein, Benjamin (10. april 2019). »Israeli Elections Results: Likud Tied With Blue and White, But Right-Wing Bloc Remains Larger, Handing Netanyahu the Victory«. Algemeiner Journal. Arhivirano iz spletišča dne 25. septembra 2019. Pridobljeno 24. septembra 2019.
  44. ↑ Oren, Amir (7. julij 2011). »British Documents Reveal: Begin Refused Entry to U.K. in 1950s«. Haaretz. Arhivirano iz spletišča dne 27. novembra 2015. Pridobljeno 25. novembra 2022.
  45. ↑ "Camp David Accords". Israeli Ministry of Foreign Affairs. Arhivirano 3 September 2011 na Wayback Machine.
  46. ↑ »Israel and Egypt: Framework for peace in the Middle East agreed at Camp David« (PDF). UN Peacemaker. United Nations Treaty Series. 17. september 1978. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 7. aprila 2023. Pridobljeno 25. novembra 2022.
  47. ↑ »Likudnik«. Milon Morfix. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2015. Pridobljeno 25. aprila 2010.
  48. ↑ Moskovich, Yaffa (2009). »Authoritarian Management Style in the Likud Party Under the Leadership of Benjamin Netanyahu« (PDF). International Journal of Leadership Studies. 4 (2): 152. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 24. septembra 2015. Pridobljeno 30. junija 2015.
  49. 1 2 Hirschl, Ran (2004). Towards Juristocracy: The Origins and Consequences of the New Constitutionalism. Harvard University Press. str. 57, 58. ISBN 978-0-674-03867-7.
  50. ↑ Freedman, Robert Owen (1982). Israel in the Begin Era. Praeger. str. 25. These divisions were especially underscored in the 1981 elections. During the Likud's first period in power there was a continuous conflict between the populist wing of the Likud, headed by David Levi of Herut, and the Liberal wing, along with...
  51. ↑ Hart, William (29. avgust 1983). »Jewish leaders cite many factors leading to Begin's resignation«. Detroit Free Press (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 16. februarja 2022. Pridobljeno 15. februarja 2022 – prek Newspapers.com.
  52. ↑ Shipler, David K. (3. september 1983). »Shamir Wins the Backing of Factions in the Coalition«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2022. Pridobljeno 3. novembra 2022.
  53. ↑ Brinkley, Joel (30. junij 2012). »Yitzhak Shamir, Former Israeli Prime Minister, Dies at 96«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2022. Pridobljeno 3. novembra 2022.
  54. ↑ Friedman, Thomas L. (21. oktober 1986). »Man in the News; Israel's Other Half: Yitzhak Shamir«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2022. Pridobljeno 3. novembra 2022.
  55. ↑ בחירות 1984. Israel Democracy Institute (v hebrejščini). Arhivirano iz spletišča dne 25. novembra 2022. Pridobljeno 5. novembra 2022.
  56. ↑ »Shamir cabinet sworn in, according to rotation«. The New York Times (v ameriški angleščini). 21. oktober 1986. ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 5. novembra 2022. Pridobljeno 5. novembra 2022.
  57. ↑ בחירות 1988. Israel Democracy Institute (v hebrejščini). Arhivirano iz spletišča dne 25. novembra 2022. Pridobljeno 5. novembra 2022.
  58. ↑ Brinkley, Joel (16. marec 1990). »Cabinet Is Ousted In Israeli Dispute Over Peace Talks«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2024. Pridobljeno 12. junija 2008.
  59. ↑ בחירות 1992. Israel Democracy Institute (v hebrejščini). Arhivirano iz spletišča dne 24. novembra 2022. Pridobljeno 5. novembra 2022.
  60. ↑ »Obituary: former Israeli Prime Minister Yitzhak Shamir«. BBC News (v britanski angleščini). 30. junij 2012. Arhivirano iz spletišča dne 6. julija 2018. Pridobljeno 6. novembra 2022.
  61. ↑ LaBelle, G. G. (25. marec 1993). »Israel's Likud set to pick new leader«. The News Journal (v angleščini). Wilmington, Delaware. The Associated Press. Arhivirano iz spletišča dne 4. novembra 2022. Pridobljeno 8. julija 2022 – prek Newspapers.com.
  62. ↑ »Knesset Member Benjamin Netanyahu«. Knesset. Arhivirano iz spletišča dne 6. novembra 2022. Pridobljeno 6. novembra 2022.
  63. ↑ Haberman, Clyde (26. marec 1993). »Israel's Likud Passes Torch, Naming Netanyahu Leader«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 6. novembra 2022. Pridobljeno 6. novembra 2022.
  64. ↑ Kessel, Jerrold (11. februar 1996). »Israeli elections will test support for peace«. CNN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2013. Pridobljeno 10. marca 2013.
  65. ↑ ראש הממשלה נתניהו. זוכרים?. Maariv nrg. Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2020. Pridobljeno 6. novembra 2022.
  66. ↑ »Shamir, Opposing Netanyahu, Takes Further Turn to Right«. The New York Times (v ameriški angleščini). 25. marec 1999. ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 19. februarja 2023. Pridobljeno 19. februarja 2023.
  67. ↑ »Kleiner Promoting Alternative to 'Disengagement' in the US«. Israel National News (v angleščini). 20. julij 2004. Arhivirano iz spletišča dne 19. februarja 2023. Pridobljeno 19. februarja 2023.
  68. ↑ Wilkinson, Tracy (22. december 1998). »Lawmakers in Israel Dissolve Parliament«. Los Angeles Times (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 19. februarja 2023. Pridobljeno 19. februarja 2023.
  69. ↑ Laub, Karin (18. maj 1999). »Barak Defeats Netanyahu in Israel«. AP News (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 19. februarja 2023. Pridobljeno 19. februarja 2023.
  70. ↑ Kenig, Ofer (2009). »Democratizing Party Leadership Selection in Israel: A Balance Sheet«. Israel Studies Forum. 24 (1): 62–81. ISSN 1557-2455. JSTOR 41805011.
  71. ↑ Lavie, Mark (3. september 1999). »Ariel Sharon wins control of Likud party in Israel«. The Philadelphia Inquirer (v angleščini). The Associated Press. Arhivirano iz spletišča dne 5. novembra 2022. Pridobljeno 5. novembra 2022 – prek Newspapers.com.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Likud&oldid=6648723«