Linj

Linj Časovni razpon: Pozni oligocen–recentno PreЄ Є O S D C P T J K Pg N
Ohranitveno stanje
najmanj ogrožen  (IUCN 3.1)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali)
Deblo:	Chordata (strunarji)
Razred:	Actinopterygii (žarkoplavutarice)
Red:	Cypriniformes (krapovci)
Podred:	Cyprinoidei
Družina:	Tincidae (linj) Jordan, 1878
Rod:	Tinca (linj) Garsault, 1764
Vrsta:	T. tinca
Dvočlensko ime
Tinca tinca (Linnaeus, 1758)
Sinonimi
Seznam Tinca aurea Gmelin, 1788 Cyprinus tinca Linnaeus, 1758 Cyprinus tincaauratus Bloch, 1782 Cyprinus zeelt Lacepède, 1803 Cyprinus tincaurea Shaw, 1804 Tinca vulgaris Fleming, 1828 Tinca chrysitis Fitzinger, 1832 Tinca italica Bonaparte, 1836 Tinca communis Swainson, 1839 Tinca limosa Koch, 1840 Tinca linnei Malm, 1877

Linj (znanstveno ime Tinca tinca) je sladkovodna riba iz reda krapovcev.

Opis

Linj je riba s podolgovatim, bočno stisnjenim, močno sluzastim telesom, pokritim z drobnimi luskami. Ima izrazito visoko repno deblo, veliko glavo s končnimi usti, katerih ustnice so izrazito rumene barve ob kotih pa imajo na vsaki strani po en brk, v njih pa so dvoredni goltni zobje. Hrbet je rahlo izbočen in je rjavozelene barve, boki so zlatozeleni, trebuh pa bel ali umazano rumen. Plavuti so rjavo zelene barve in imajo zaokrožene robove, repna pa je zaobljena z ravnim zadnjim robom. Plavuti samcev se razlikujejo od plavuti samic. Linj doseže v izrednih primerih dolžino do 65 cm, v povprečju pa le od 20 do 40. Spolno dozorijo v tretjem ali četrtem letu starosti, drstijo pa se od maja do julija, samica pa odloži od 300.000 do 800.000 drobnih iker na vodno rastlinje.

Linj se hrani z vodnimi nevretenčarji in vodnim rastlinjem ter z organskim drobirjem, ki ga pobirajo z muljastega dna.

Razširjenost

Razširjen je po celi Evropi in Aziji, razen na skrajnem severu in jugu. Živi samotarsko življenje v vseh večjih vodotokih, pa tudi v jezerih in drugih stoječih vodah (mrtvice, ribniki ...). Leta 1915 so ga začeli vlagati tudi v vode ZDA. Preživi lahko tudi v vodah z izredno nizko vsebnostjo kisika in je tudi sicer izjemno prilagodljiva riba. Mraz in vročino prenaša brez večjih težav. V Sloveniji ga je najti v vseh rekah donavskega porečja, predvsem v pasu ploščiča in izlivnem pasu ter v vseh jezerih.

Taksonomija

Linja je prvi uradno opisal Carl Linnaeus leta 1758 v 10. izdaji dela »Systema Naturae« pod imenom Cyprinus tinca, kot tipsko lokaliteto pa je navedel »evropska jezera«. Leta 1764 je François Alexandre Pierre de Garsault predlagal nov monotipski rod Tinca. Peta izdaja dela Fishes of the World uvršča rod Tinca v poddružino Tincinae, poleg roda Tanichthys, medtem ko druge avtoritete oba rodova uvrščajo v poddružino Leuciscinae skupaj z drugimi evrazijskimi krapovci. Novejše filogenetske študije pa podpirajo njeno uvrstitev v lastno družino Tincidae. Ime Tincidae je leta 1878 prvi predlagal David Starr Jordan.